Dve sekundi tišine, ki jih nihče ne zdrži
V vsakem modulu M2 je ena vaja, ki jo udeleženci označijo za najbolj neprijetno: po sogovornikovem odgovoru moraš molčati dve sekundi, preden karkoli rečeš. Samo to.
Skoraj nihče ne zdrži prvič.
Zakaj se zdi tako dolgo
Ker si edini v pogovoru, ki ve, da tišina traja. Ti jo merijo tvoji živci, sogovornik pa jo doživlja kot običajen premor med mislima — ker je ravno pravkar govoril in mu misel še teče naprej.
Kar je zate praznina, je zanj prostor.
V posnetkih to slišimo neprestano: udeleženec zdrži dve sekundi, sogovornik pa v tem času sam nadaljuje — in tisto, kar pove po premoru, je skoraj vedno bolj zanimivo od tega, kar je povedal pred njim.
Kaj naredimo namesto tišine
Ko je neprijetno, jo zapolnimo z eno od treh stvari, in vse tri so slabše od molka:
- Novo vprašanje. Najpogosteje dvojno — o tem smo pisali posebej.
- Potrditev. »Točno tako«, »seveda«, »razumem«. Sogovorniku sporoča, da je tema zaključena.
- Povzetek njegovega odgovora. Zveni profesionalno, v resnici pa mu vzame možnost, da bi sam dodal tisto, česar še ni povedal.
Kako vaditi sam
Posnemi pogovor s kom, ki ga poznaš, in si prej v telefon zapiši eno besedo: čakaj. Ko sogovornik neha govoriti, poglej to besedo, preštej dva in šele nato odpri usta.
Ko poslušaš posnetek, izmeri te premore. Skoraj zagotovo bodo krajši, kot so se ti zdeli — pri večini udeležencev tisto, kar je med snemanjem trajalo »celo večnost«, na posnetku traja 1,2 sekunde.
Kdaj tišina ne deluje
Če sogovornik odgovori z eno besedo in te gleda, čakanje ne bo pomagalo — ta odgovor je bil končan. Tišina deluje po daljših odgovorih, kjer je človek nekaj razlagal in ni prišel do konca misli. To razliko slišiš po nekaj krogih, ne prej.